06/05/2026
Folklorno društvo Ivan Laharnar - Planota in Moški pevski zbor Ivan Laharnar Šentviška Gora sta dobila ime po Ivanu Laharnarju, domačinu s Šentviške Gore, ki ga želimo izpostaviti ob 160. obletnici njegovega rojstva. Bil je kmet, gostilničar, trgovec, župan, organist, zborovodja in skladatelj. Še posebej želimo opozoriti na njegovo skladateljsko delo.
Rodil se je na današnji dan, 6. maja (7. maja je bil krščen), leta 1866 pri Špičku na Šentviški Gori. Ker doma niso bili premožni, je moral ostati na kmetiji. Tamkajšnji župnik Franc Ilovar ga je prvi uvajal v osnovno petje, orglanje in pevovodstvo. Laharnar se je tudi sicer oprl na domače učitelje. Omeniti je treba še Adolfa Harmela, župnika v Šebreljah, ter kaplana Ivana Kokošarja, ki je takrat deloval v Cerknem. V znak hvaležnosti in spoštovanja je vsakemu zložil skladbo in jim posvetil tudi eno svojih večjih del.
Na glasbenem področju se je izpopolnjeval v glasbeni teoriji, modulaciji, kontrapunktu in harmoniji. Ob tem naj omenimo njegovo prvo skladbo za pevski zbor 'Vina brž na mizo', ki je nastala v času izpopolnjevanja pri Harmelju.
Laharnar je postal organist in zborovodja, hkrati pa tudi mojster vokalne melodije. Sam je kot organist v cerkvi na Šentviški Gori pričel kot 15-leten fant, delo organista pa je nato opravljal 56 let. Izučil je 17 organistov in zborovodij. Prispeval je k razmahu zborovskega petja po Planoti in tudi sam vodil nekaj zborov. Po njegovi zaslugi so imeli v njegovem času na Gori tudi pihalno godbo. Kot skladatelj je bil najbolj plodovit med 20. in 35. letom življenja. Leta 1892 je bil na Dunaju častno zaveden v glasbenem listu avstrijskega cecilijanskega društva 'Cäcilien – Vereins –Katalog' za latinsko liturgično skladbo za mašo 'Ora pro nobis', ki jo je zložil leta 1892 ob 700. obletnici domače župnije. Njegovo skladateljsko delo je precej obsežno. Napisal je Gorske cvetlice, Pomladanski odmevi, Gorski odmevi, Planinke, Mi vstajamo, Moja domovina, Nocoj je prav lep večer in druge. Je avtor več kot 600 kompozicij, večinoma sakralnih zborovskih skladb in drugih vokalnih del. Svoja dela je objavljal v številnih glasbenih revijah, največkrat pri Goriški Mohorjevi družbi in v okviru Cecilijinega društva.
V najhujših letih fašizma je na Prapetnem ilegalno vadil dvanajst članski moški pevski zbor. Umrl je 27. decembra 1944. Ko so skladatelja na njegovi zadnji poti spremljali najožji sorodniki in vaščani, so Nemci aretirali njegovega sina, ki je prišel obiskat umirajočega očeta. Zažgali so odrske kulise prosvetnega društva, ki jih je skladatelj dal izdelati leta 1922. Tako je zapisal Stane Jan v Primorskih novicah 2. 4. 1966.
Na pobudo domačinov in Kluba starih goriških študentov so leta 1969 na rojstno hišo skladatelja Ivana Laharnarja na Šentviški Gori odkrili spominsko ploščo, na kateri piše: »Kmet – glasbenik glej oboje: / zemljo orje – pesmi poje. / Slovenski skladatelj / Ivan Laharnar / rojen v tej hiši 6. 5. 1866 / umrl 27. 12. 1944 / Klub starih goriških študentov / rojaki / 1969«. Takrat je bila izdelana tudi razglednica in žig z napisom: "Odkritje spominske plošče na rojstni hiši skladatelja Ivana Laharnarja (1866–1944) / Šentviška Gora na Tolminskem, 15. junija 1969 / Ob 25-letnici smrti postavili Gorjani in Klub starih goriških študentov".
Leta 2020 so mu domačini v domačem kraju postavili še spomenik. Na spletni strani www.dlib.si pa najdete nekaj Laharnarjevih objavljenih del in njegovo podobo.
Viri: Podgornik, Iris: 60 let od smrti Ivana Laharnarja - kmeta, gostilničarja, trgovca, župana, organista, zborovodje in skladatelja. Da bi njegove pesmi odmevale še dolgo, Epicenter, VI/1, januar 2005, 23–24.
Harej, Zorko: Skladatelj Laharnar, ki ga premalo poznamo, Koledar 1969 Goriške Mohorjeve družbe, 73–76.
🖋️mag. Damjana Fortunat Černilogar
Šentviška planota
Tolminski muzej