13/05/2025
🟦 GLAS IZ KLOPI
🎵 Ko glasba utihne
Nekoč se je tukaj družilo, igralo in plesalo.
Dišalo je po kavi in po večerih, ki niso imeli konca.
Stene so škripale od smeha, terasa pa od plesnih korakov.
Bellevue.
Srce zabave. Srce druženja. Srce kraja.
Danes –
Zaraščeno grmovje, razbita stekla, tišina.
Edini, ki še potrka na vrata, je veter.
Bellevue ni samo stavba.
Je spomin. Na čas, ko je bil kraj živ, ko so se ljudje gledali v oči in ne v ekrane.
Ko si vedel, kam greš – in tudi, koga boš tam srečal.
Zdaj greš mimo in pogledaš stran.
Ker boli.
Da, stavba je v zasebni lasti.
A spomin nanjo je javno dobro.
In ta spomin vsak dan razpada, opeka za opeko, okno za oknom.
Včasih se zdi, da imamo denar za beton, ne pa posluha za ljudi.
Za novo fasado – a ne za staro dušo.
Kaj bomo pustili tistim, ki prihajajo za nami – betonske obrise ali kraje z zgodbo?
❗ Nismo izgubili stavbe.
Izgubljamo zgodbo.
In če kraj pozabi svoje zgodbe, postane kulisa.
Brez duše. Brez središča. Brez zvoka.
Bellevue ne potrebuje betonskega tekmeca, ki se bo meril v višino.
Potreboval bi nekoga, ki bi slišal šepet njegovih zidov.
Ki bi verjel, da imajo stari prostori še prostor v tem času.
Zdaj se tam sliši le tišina.
In včasih... rahlo šumenje preteklosti.
–––
zapis s klopi – zadnja vrsta, prvi pogled
