06/05/2026
𝐑𝐮𝐬̌𝐢𝐥𝐧𝐚 𝐦𝐨𝐜̌ 𝐧𝐚𝐫𝐚𝐯𝐞 𝟏𝟗𝟕𝟔
Bil je 6. maj ob 9. uri zvečer – na današnji dan pred 50 leti – prvi 𝐏𝐎𝐓𝐑𝐄𝐒, ki je poleg Furlanije, Posočja in Tolminskega prizadel tudi Cerkljansko. Istega leta 15. septembra je po nekaj šibkejših potresnih sunkih sledil nov močnejši potres.
V obeh potresih sta bili najbolj prizadeti krajevni skupnosti Orehek in Bukovo, kjer je brez strehe nad glavo ostalo 45 oziroma 34 odstotkov prebivalcev. Med srednje prizadete so spadale krajevne skupnosti Ravne-Zakriž, Otalež, Podlanišče, Novaki, Gorje-Poče-Trebenče, Šebrelje in Straža, v katerih je brez prebivališča ostalo med 10 in 20 odstotkov ljudi.
𝐊𝐚𝐤𝐨 𝐬𝐨 𝐝𝐨𝐳̌𝐢𝐯𝐞𝐥𝐢 𝐩𝐨𝐭𝐫𝐞𝐬 𝐧𝐚 𝐁𝐮𝐤𝐨𝐯𝐞𝐦 𝐣𝐞 𝐩𝐫𝐢𝐩𝐨𝐯𝐞𝐝𝐨𝐯𝐚𝐥 𝐌𝐢𝐫𝐨 𝐇𝐯𝐚𝐥𝐚:
»Spomnim se prvega potresa maja 1976. Trije pobje – Čelkov Marko, Scinov Ivo in jaz – smo sedeli v gostilni pr' Ravnanu, ko se je zaslišal nek čuden šum, kot da bi zapihal močan veter, zatem se je začelo tresti. Skočili smo kar skozi okno, s Kojce se je po drči valil grušč, slišali smo, ko je ropotalo. Na gostilni se je podrl dimnik. Pripovedovali so, da je na Grahovem ob potresu celo zvon pozvonil, ker se je zemlja tako tresla. Drugi potres, ki je bil septembra, je bil pa še hujši. Takrat je potem prišla komisija, ki je ocenjevala škodo. Pri nas so označili za rušenje, bil je rdeč križ, tudi pri sosedu in še nekaj drugih hiš je bilo močno poškodovanih. Po potresu so v vasi zgradili, mislim da občina, montažno hišo, kamor so se preselile štiri starejše ženske, ki so sicer živele same in so bile njihove hiše močno poškodovane in nevarne za bivanje. Tam so stanovale, dokler so živele oz. so lahko same skrbele zase. Potem je hišo dobila krajevna skupnost, tudi gasilci smo imeli v njej svoje prostore. Po potresu smo tisti, ki smo imeli močno poškodovane hiše, lahko koristili ugodne popotresne kredite. Takrat se je na Bukovem zgradilo kar nekaj novih hiš. So se pa starejši ljudje kreditov bali, tudi moj oče se ga je otepal. Ker pa je bil še vedno lastnik, sva se dogovorila, da mi bo vse skupaj prepustil in da bom jaz prevzel vse obveznosti. Začeli smo leta 1977. Kljub kreditu je šla gradnja zelo počasi, saj smo skoraj vse delali sami. Medtem smo živeli v stari hiši, čeprav je bila v precej slabem stanju, ponekod so bile za dlan široke razpoke, ki smo jih za silo pokrpali. Nazadnje sva z ženo Slavko dobila kredit tudi na ETI. V tovarni namreč sprva nisi dobil kredita, če si želel graditi izven Cerknega.«
Potres leta 1976 je močno pospešil propadanje in izginjanje nekdanje kmečke arhitekture na Cerkljanskem ter prispeval k preobrazbi njene kulturne krajine.
𝐊𝐚𝐤𝐬̌𝐧𝐢 𝐬𝐨 𝐯𝐚𝐬̌𝐢 𝐬𝐩𝐨𝐦𝐢𝐧𝐢?
Na fotografiji: Bukovo z gostilno, omenjeno v pripovedi / arhiv Cerkljanski muzej
