‘I’m hoping to move to Minneapolis someday,’ said Francis, matter-of-factly.
‘I’m planning to attend the University of Minnesota.’
‘You do that, Franny. What’ll you study?’
‘I want to study to go into radio.’
Art laughed. ‘Nobody studies radio, kid. They don’t teach it in school because it’s too much fun. People go to school to be a teacher or a dentist. Radio is just a bunch of guys having a ball.’
MTLRŠ je večdisciplinaren medgeneracijski laboratorij za raziskovanje in reprezentacijo radijskih in radiofonskih praks najstarejše študentske radiodifuzne postaje v Evropi, Radia Študent. S sintezo muzeologije, etnografije, zgodovine, kulturno antropološkega metodološkega in teoretskega aparata ter razvijanjem svoje raziskovalne metode poimenovane radijska etnografija (on-air ethnography), skuša najti različne načine predstavitve Radia Študent.
Radio Študent je najstarejša študentska radijska postaja v Evropi, ki kot programsko neodvisen in neolastninjen medij že peto desetletje neprekinjeno deluje v prostorih Študentskih domov Ljubljana v Rožni dolini. Je radijska postaja posebnega pomena in po svoji strukturi in načinu delovanja unikat v svetovnem merilu. Nedvomno gre tudi za ustanovo nacionalnega pomena z impresivno dediščino spisovnega in zvočnega gradiva, katere sistematična digitalizacija je še pred nami. Namen prispevka je predstaviti idejo in dosedanja prizadevanja Muzeološko-tehničnega laboratorija Radia Študent (MTLRŠ) ter opozoriti na smisel, potrebo in pomen skrbi za dediščino tega svojevrstnega in pomembnega medija, ki je v preteklih petih desetletjih dodobra zaznamoval družbeno-politični in gospodarski razvoj našega prostora.
Zgodovina delovanja RŠ se od leta 2009 naprej raziskuje v okviru MTLRŠ - večdisciplinarnega medgeneracijskega laboratorija za raziskovanje in reprezentacijo radijskih in radiofonskih praks pomembnega evropskega radijskega medija. V okviru tovrstnih prizadevanj MTLRŠ-a je bilo v preteklih devetih letih opravljenih več poglobljenih raziskav, urejeno je bilo arhivsko gradivo, ki je v obsegu preko 400 arhivskih škatel prosto dostopno v Arhivu Republike Slovenije, celotna prizadevanja pa so bila pospremljena tudi z znanstvenimi in strokovnimi raziskavami v okviru dodiplomskega in podiplomskega študija na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
Eden glavnih namenov MTLRŠ-a je vzpostavitev Muzeološko-tehničnega laboratorija RŠ. Ta temelji na ideji kibernetičnega, integralnega in eko muzeja. Za tovrstne tipe muzeja je značilno trajno opazovanje dediščine v izvornem okolju, obenem pa gre za način delovanja, ki temelji na sprotnem prilagajanju ustanove na družbene in okoljske spremembe. Tovrstni muzeji veljajo za instrument, ki ga oblasti in prebivalstvo zasnujejo skupaj, služijo kot ogledalo družbi, so izraz človeka, narave in časa; so laboratorij raziskav človekove preteklosti ter sedanjosti; so šola, ki z izobraževanjem, varovanjem in ohranjanjem dediščine povezuje generacije; so konservatorska središča za vrednotenje, ohranjanje ter razvijanje kulturne dediščine.
Za ekomuzeje je značilen tudi koncept totalne (integralne) skrbi za dediščino, ki poleg navedenega obsega precej več, saj ekomuzej ni le stavba ali institucija, temveč način življenja, raziskovanja in ravnanja. Gre za sobivanje z dediščino v skladu z vrednotami iz preteklega. Tovrsten muzej pomeni prepletanje preteklega, sedanjega in prihodnjega.
Pomemben del prizadevanj predstavlja tudi sistematična digitalizacija spisovnega in zvočnega gradiva RŠ. To je enormen izziv, ki je še pred nami in zajema kompleksen niz odločitev za primerno izvedbo digitalizacije, metapodatkovnih shem, sistema hrambe in indeksiranja. Prav tako pomemben in enormen izziv bo kontekstualizacija in reprezentacija digitaliziranega gradiva, brez česar digitalizacijo osiromašimo za izredno bogato kvalitativno izkušnjo. Prispevek bo orisal tudi kompleksnost procesa digitalizacije spisovnega in zvočnega gradiva RŠ.
Radio Študent je že pol stoletja trajajoč fenomen, ki je od ustanovitve naprej inkubator tehnoloških in civilnodružbenih idej ter prostor medijske svobode za generacije njegovih sodelavcev in poslušalcev. Kot tak je pomembno sooblikoval družbeno-politično krajino današnjega prostora in časa in si, poleg pogojev za nemoten nadaljnje delovanje, zasluži primerno obravnavo v kontekstu dediščine.
(Re)prezentacija dediščine (Radia Študent) se v primeru MTLRŠ-a naslanja na »dediščinsko etnografijo«. Gre za odvod v antropologiji pogosto čaščenega, a hkrati tako odmaknjenega in nedosegljivega, opazovanja z udeležbo oziroma angažiranega učenja, ki si ga drznemo uvrstiti med t. i. akcijsko antropologijo.
Nadalje raziskovanje temelji na metodološkem oportunizmu (Feyerabend), na osnovi katerega se je izoblikovala tudi metoda radijske etnografije, ki kot tip sintetičnega raziskovanja tvori zvočno antropologijo. Gre za ekvivalent »klasičnih antropoloških raziskovanj«, le da v primeru »radijske etnografije« ni poudarjena fetišizacija zapisanega, ampak se delo materializira v akustičnem okolju, ki seveda spremeni nekaj specifik, ki smo jih sicer deležni pri branju, in te prenese v slušni kod.
Naslanjajoč se na sodobne izsledke sociologije in antropologije znanosti ter tehnologije MTLRŠ stremi h kar se da obsežnemu odpiranju vseh predmetnih področij, potrebnih za celostno razumevanje tematike. Tudi v primeru digitalizacije spisovnega in zvočnega gradiva RŠ sta potrebna celosten pristop in ustrezna podpora.
Radia Študent si po pol stoletja delovanja zasluži ustrezno obeležitev - integralni muzej radijskih in radiofonskih praks najstarejše radiodifuzne študentske radijske postaje, ki bo nedvomno predstavljal neprimerljiv evropski unikum in obogatil dediščino univerzitetnega mesta. Zamišljen je kot resničen in delujoč oddajni radijski studio. Skozi interaktivno muzeološko postavitev bo verodostojno reprezentiral zgodbe najstarejše študentske neodvisne radijske postaje v Evropi in vzporedno s tem tudi razvoj avdio tehnike ter specifičnih znanj, ki so se v tem okviru razvijala in uporabljala. Pomemben segment predstavlja tudi digitalizacija spisovnega in zvočnega gradiva RŠ ter njena reprezentacija, kompleksen in obsežen proces, ki je še pred nami. Nadejamo se, da se bo tudi za digitalizacijo tovrstne dediščine nacionalnega pomena našel primeren kos pogače. Poleg tega pa digitalizacija spisovnega in zvočnega gradiva RŠ predstavlja izjemno priložnost, da se državne institucije dejansko povežejo z znanjem, infrastrukturo in poslanstvom ter tako ne delajo in živijo vsak zase.
Andraž Magajna in Marko Doles
